Podmeni

Zgodovina

Potreba po bolnišnici v Brežicah se je pojavila že v začetku devetnajstega stoletja, zlasti v času pogostih epidemij tifusa in črnih koz, ki jih je bilo mogoče omejiti le s hospitalizacijo. Prvi začetki delovanja brežiške bolnišnice sežejo v sredino prejšnjega stoletja, ko je bila ustanovljena mestna bolnišnica. V ta namen je dala Mestna občina Brežice v desetletni brezplačni najem hišo v starem mestnem jedru. Z Ukazom cesarja Franca Jožefa, izdanim na Dunaju 12. februarja 1872, in s sklepom Deželne vlade v Gradcu, je bila mestna bolnišnica “povzdignjena v občno javno bolnišnico”. S tem so ji priznali vse pravice, ki so jih imeli tovrstni zavodi po takratnih vladajočih predpisih. Bolnišnica je imela deset postelj, tedaj edinega zdravnika dr. Karla del Cotta in dva strežnika. Že leta 1878 pa je deželni zaklad izvedel temeljito reorganizacijo. Z najemom sosednje hiše je bilo pridobljenih še nadaljnjih osem postelj. Nego bolnikov so izročili usmiljenkam, ki so prevzele tudi gospodarstvo zavoda.

Reorganizacija je pokazala dobre rezultate. Število oskrbnih dni je nenehno naraščalo in se že leta 1879 povzpelo na preko deset tisoč. Zaposlili so še enega zdravnika in kmalu zatem še upravitelja. Kot posledica uspešnega finančnega poslovanja so zelo hitro rasla sredstva rezervnega sklada, zato so se že leta 1886 odprle možnosti za gradnjo novega, prav za potrebe bolnišnice grajenega objekta. Še v istem letu je štajerski deželni odbor odkupil zemljišče na lokaciji, kjer bolnišnica stoji še danes, gradnja objekta v italijansko-renesančnem slogu pa se je pričela spomladi 1887. Novi objekt je bil zgrajen v poldrugem letu in že ob koncu leta 1888 je bila opravljena preselitev. Istega leta je prevzel dolžnost ordinarija dr. Matija Schmiermaul, zaveden slovenski narodnjak. S 1. januarjem 1889 je bila slovesno odprta nova bolnišnica z 68 posteljami ter mrtvašnico.

Leta 1893 je postal novi primarij dr. Hans Hoeller, ki je z graške klinike prinesel solidno kirurško znanje. Užival je velik ugled in vodil bolnišnico vse do leta 1918. Iz medicinske dokumentacije je razvidno, da so se tedaj v bolnišnici opravljale težje operacije želodca, golše in kil, dr. Hoeler pa je prvič izvedel carski rez.

Med prvo svetovno vojno je bolnišnica služila deloma tudi kot rezervna vojaška bolnišnica, v kateri so se zdravili številni ranjenci. Leta 1917 je Brežice prizadel močan potres, močno je bila poškodovana tudi bolnišnica. Pri obnovi so napeljali mestni vodovod in elektriko ter nabavili prvi rentgenski aparat.

V oktobru leta 1918 je bil za ravnatelja brežiške bolnice imenovan prim.dr. Josip Cholewa, po rodu Poljak, ki je uspešno odpravil gmotne težave bolnišnice, v katerih se je ta znašla po epidemijah gripe, tifusa in griže. Leta 1927 je bolnišnica prešla pod nadzor Ljubljanskega oblastnega odbora, ki je saniral tudi stavbo bolnišnice in uvedel novo centralno ogrevanje. Šestega februarja 1932 je bolnišnico prizadel močan požar.

Znano je znanstveno delovanje Dr. Cholewe v brežiški bolnišnici. Raziskoval je rakasta obolenja in z lastnimi sredstvi v prostorih bolnišnice ustanovil majhen onkološki laboratorij, v katerem je uspešno delal poizkuse. Svoje izsledke je objavljal v raznih domačih in tujih strokovnih revijah, zato prvi začetki razvoja onkologije na slovenskem sežejo v brežiško bolnišnico.

Leta 1937 je vodstvo bolnišnice prevzel dr. Vladimir Berglez. Bližajoča se vojna vihra je močno hromila delo v bolnišnici, ki jo je leta 1941 zasedel okupator. Ob stalnem naraščanju števila ranjencev je bila na dvorišču zgrajena večja baraka s 30 posteljami, nabavljena pa je tudi bila za tisti čas moderna medicinska oprema.

V letu 1945 je vodstvo bolnišnice ponovno prevzel dr. Vladimir Berglez. V začetnih povojnih letih je bil zgrajen pljučni oddelek s 30 posteljami, pod predstojništvom dr. Antona Glušiča je bil leta 1953 ustanovljen ginekološko - porodniški oddelek, ob prihodu prvega pediatra v Posavje dr. Marije Jež pa je bil leta 1961 ustanovljen otroški oddelek. Bolnišnica je dosegla 250 postelj, pokrivala je območje občin Brežice, Krško in Sevnica, do 35% vseh postelj pa so zasedali bolniki iz sosednje Hrvaške, predvsem iz občin Zaprešič, Klanjec in Samobor.

V letu 1962 je bil zgrajen ambulantno - poliklinični trakt, celotni investicijski program za Zdravstveni center z izgradnjo 312 posteljne bolnišnice, zdravstvenega doma, lekarne in reševalne postaje pa ni bil realiziran.Zaradi upravno - političnih in teritorialnih delitev posavskih občin na različne okraje, od krškega, trboveljskega, novomeškega in celjskega, so se v različne centre začele vključevati tudi zdravstvene izvajalske organizacije. Gravitacija bolnikov iz Posavja, ki so se do tedaj skorajda izključno zdravili v brežiški bolnišnici, se je začela razdvajati med novomeško, celjsko in brežiško bolnišnico. Tak proces je vključenost zdravstvenih skupnosti občin Posavja v različne regionalni zdravstvene skupnosti samo še pospeševal.

Leta 1973 je bil severno od centralnega bolnišničnega objekta zgrajen dvonadstropni prizidek z novo kuhinjo v kleti, novim ginekološko porodnim oddelkom v pritličju in delom internega oddelka v nadstropju. S samoprispevkom, uvedenim v občini Brežice, in delno s soudeležbo občin Krško in Sevnica, je bil leta 1984 z nadgradnjo severnega prizidka zgrajen nov otroški oddelek, v letu 1988 pa je bila končana izgradnja I. faze novega operacijskega trakta.

Zaradi ekonomskih zaostritev v hrvaškem zdravstvu se je v letu 1988 izredno zmanjšal dotok bolnikov iz te republike. Po osamosvojitveni vojni v letu 1991 je pritok teh bolnikov popolnoma usahnil. S tem je bila prekinjena stoletna tradicija zdravljenja bolnikov iz Hrvaške v brežiški bolnišnici.

V letu 2002 je bil na dvoriščni strani bolnišnice bil dograjen povezovalni del stare (glavne) bolnišnične zgradbe, sezidane 1888, in severnega prizidka s stopniščem in dvigalom, ki povezujeta vse oddelke. Pridobljeni pa so bili tudi prostori urgentne interne ambulante in prostor za gastroenterološke preiskave.

7.11.2014 je svoja vrata uradno odprl Urgentni center Brežice, prvi v mreži urgentnih centrov, financiranih s strani Evropske unije. Odprtje centra je pomembno izboljšalo kakovost oskrbe urgentnih bolnikov, saj jim je sedaj na enem mestu na voljo vsa strokovna pomoč in diagnostika, s tem pa so preprečene tudi neprijetnosti, ki so se dogajale v preteklosti, ko se je bolnik nemalokrat znašel pred zaprtimi vrati zdravstvene ustanove. Enoviti urgentni centri so danes v razvitih državah najbolj optimalna in strokovno najboljša rešitev oskrbe urgentnih bolnikov, čemur se je s temi centri približala tudi Slovenija.